asist. dr. Nena Kopčavar Guček, dr. med., spec. druž.med.
Zdravstveni dom Ljubljana in Katedra za družinsko medicino Medicinska fakulteta Univerza v Ljubljani

Zdravniki družinske medicine smo nedvomno pomembni člani multidisciplinarne obravnave nasilja v družini, ki edina lahko odgovori na vse potrebe žrtve, povzročitelja nasilja, družine, skupnosti in družbe nasploh.

​

Kvalitativne raziskave, izvedene med zdravniki družinske medicine s strani Katedre za družinsko medicino v letih 2011 do 2014, so pokazale, da se le-ti zavedajo resnosti problema nasilja v družini in da za prepoznavanje in obravnavo tega pogostega  javnozdravstvenega problema pogrešajo nujne oz. potrebne pogoje. Kot ovire so z organizacijskega stališča navedli pomanjkanje časa pri svojih vsakodnevnih obremenitvah, nejasne organizacijske in materialne pogoje obravnave. Njihove osebna stališča do nasilja v družini so se strnila v štiri teme:

-nepoznavanje jasne opredelitve,

-pomanjkanje primernega orodja/instrumenta,

-premajhna seznanjenost s kompetencami in nadaljnjim ukrepanjem,

-bojazen glede vpliva presejanja na odnos z bolnikom.

​

Zdravniki so izrazili željo in pripravljenost za nadaljnjem izobraževanje na tem polju. S projektom POND (Prepoznavanje in Obravnava Nasilja v Družini) smo naslovili zdravstvene delavce v okviru obsežne multidisciplinarne izobraževalne platforme (sestavljene iz spletne strani z izobraževalnimi in informativnimi gradivi ter različnimi priročnimi orodji za prepoznavo in obravnavo MVD) tudi v obliki 16-urnega dvodnevnega izobraževanja, z metodo interaktivnih predavanj in praktičnih delavnic. Udeleženci se na njih seznanijo  z nasiljem v družini kot z zdravstvenim in družbenim problemom,  z zakonodajo na tem področju, pridobijo veščine interdisciplinarne obravnave, praktičnih znanj besednega in nebesednega komuniciranja z bolnikom, reševanja posameznih primerov  na podlagi vinjet oz. resničnih primerov, imajo možnost postavljanja vprašanj strokovnjakom z različnih področij, prejmejo priročnik in namizno orodje-smernice za obravnavo in prepoznavanje žrtev nasilja  itd. Pritegniti zdravnike v to sicer brezplačno, s strani Norveškega finančnega mehanizma podprto izobraževanje, se je izkazalo za velik izziv, saj prav dvodnevna odsotnost, četudi sta to pogosto petek in sobota, za delodajalce v pomanjkanju strokovnega kadra predstavlja precejšnjo oviro.

​

Danes in jutri poteka že 13. od skupno 20. ponovitev tega izobraževanja, ki je s strani udeležencev zares dobro ocenjeno. Skupno naj bi ga bilo deležnih med 1.600 - 2.000 slovenskih zdravstvenih delavcev (do sedaj se je izobraževanj udeležilo 1.200 zdravstvenih delavcev, od tega le cca 30% zdravnikov).

V predlogu novega zakona ZPND smo veseli predvsem jasnejše opredelitve nasilja v družini v 3. členu. Jasnejše obveznosti prinaša v 4. členu  razširitev obveznosti prijave poleg otrok še na osebe, ki niso sposobne skrbeti zase, saj nam –po rezultatih lastnih objavljenih raziskav-prav nemočni, zapuščeni in zanemarjeni, od tuje pomoči odvisni pri delu povzročajo največji izziv. Poudarek na stalnem strokovnem izobraževanju in usposabljanju v 7. členu je tokrat podprt s 13. členom, po katerem naj bi bila sredstva za te namene zagotovljena iz Proračuna Republike Slovenije, in bi se možnosti za izobraževanje tako zvečale.

​

S preteklih 12 ciklusov izobraževanj smo oblikovali več pobud za spremembe. Dve ostajata v noveli nenaslovljeni, morda sta težje izvedljivi.

1. Zdravniki so izrazili željo, da bi se njihovo sodelovanje v interdisciplinarnem timu za obravnavo nasilja v družini na Centrih za socialno delo glede odsotnosti (zdravnikov) z delovnega mesta obravnavalo enako kot npr. pričanje na sodišču v vlogi izvedene priče.
2. Zaskrbljenost glede lastne varnosti, kot posledica fizičnega nasilja nad zdravstvenimi delavci v zadnjem času v Sloveniji, je narekovala pobudo, da bi povzročitelj nasilja (za razliko od sodnika, tožilstva in obrambe, za katere je to logična nujnost) ne imel vpogleda v identiteto prijavitelja nasilja v družini v posamezni zadevi.
3. Skladno z zakonom, ki predvideva tudi obravnavo povzročiteljev nasilja, ugotavljamo, da so razpoložljive kapacitete za to zakonsko obveznost v Republiki Sloveniji odločno premajhne. Tragični izhodi izbruhov nasilja v družini v naših okoljih narekujejo večje aktivnosti tudi na tem polju.